Slovenski reprezentančni selektor se dolga leta ni izpostavljal sedmim silam. Po nekaj letih je prekinil medijski molk v pogovoru za Delo in spregovoril tudi o morebitni vrnitvi na slovenska igrišča. Hkrati je njegovemu učencu Urošu Zormanu dal nekaj nasvetov ob začetku trenerske kariere pri trebanjskemu Trimu.
Nekdanji slovenski selektor se je letos vrnil v domovino, potem ko mu je potekla pogodba z reprezentanco Savdske Arabije. Zdaj se ponovno vrača na Bližnji vzhod, in sicer kot selektor kuvajtske reprezentance. Slednjo bo vodil vsaj eno leto, medtem ko se mu sodelovanje lahko tudi podaljša.
»Kuvajt je odprt, ima dobro rokometno tradicijo. Težava je v tem, ker ga je MOK za štiri leta suspendiral zaradi vmešavanja politike v šport in ga nikjer ni bilo. Šele zdaj so se vrnili, ko so organizirali azijske igre. Ta luknja se zelo pozna. Zveza želi resno pogodbo, bom videli, kako je z igralci,« je med drugim o odhodu v Kuvajt za Delo spregovoril Boris Denič.
V Sloveniji je deloval kar nekaj let. Leta 2006 je prevzel vlogo pomočnika selektorja in sodeloval s Kasimom Kamenico, Mirom Požunom ter Zvonimirjem Serdarušićem. Štiri leta kasneje je prevzel vodilni selektorsko vlogo in v njej ostal do maja leta 2015. Na klubski sceni je vodil matični ljubljanski Slovan, Maribor Branik in beloruski Dinamo Minsk, poleg tega pa deloval še v Savdski Arabiji in Katarju. Povratek v domovino je manj verjeten od enega procenta.
»V Sloveniji se ne vidim. Iz preprostega razloga, ki sem ga povedal prej. Ni spoštovanja do trenerskega dela. Med drugimi ste za to krivi tudi novinarji,« je dejal Denič
Izjave kot: Veš kdo sem jaz…, postanejo hitro moteče
Deničeva nekdanja podaljšana roka na igrišču Uroš Zorman se je podal na samostojno trenersko pot. Slednjo je v Trebnjem začel izvrstno. Po treh mesecih je še vedno brez poraza, naskok na nove uspehe pa mu je preprečil koronavirus, ki je pred nekaj tedni denimo preprečil prvoligaški derbi v Celju.
»Njegovo rokometno znanje ni sporno. Kot je pri vsakem začetku bo tudi njemu težko. Vsi njegovi uspehi, naslovi, kolajne, so pozabljeni. Biti igralec in biti trener je čisto nekaj drugega. Nihče ne more spati na igralski lovorikah,« je o Zormanovem začetku povedal Denič.
»Pripravnik je bil pri najboljših trenerjih, ampak vedno je razmišljal kot igralec, zdaj bo moral najti svojo pot. Rekel sem mu, da mora takoj pozabiti, kaj je bilo. Zdaj igralci še vedo, kdo je bil Zorman, čez nekaj let, ko se bodo generacije zamenjale, ne bodo več. Izjave kot: Veš, kdo sem jaz …, postanejo moteče, ko te mora igralec »poguglati«. No, gotovo Uroš to zdaj že dobro ve,« dodaja triinpetdesetletni Ljubljančan.
