Connect with us

INTERVJU

Celjski galski petelin – William Accambray

Foto: Slavko Kolar

Čeprav le coq gaulois ali galski petelin ni uradni simbol Francije, je vseeno zagotovo eden najbolj prepoznavnih francoskih simbolov, krasi pa tudi zastavi Valonije in francoske skupnosti v Belgiji. Galski petelin je tudi dolgoletni simbol francoskih športnih reprezentanc, zato francoske igralce večkrat okličemo za galske peteline. Pa veste, od kod ta simbol izvira?

Celjani so takole predstavili novo, odmevno okrepitev. Foto: RK Celje Pivovarna Laško

Pravzaprav je do povezave petelina s Francijo prišlo zaradi besedne igre. V latinščini namreč beseda gallus pomeni petelina, lahko pa tudi prebivalca Galije, ki je zdaj poznana kot Francija. Dvojnega pomena so se zavedali že v rimskih časih, saj so številni Galci svojo pripadnost izkazovali s simbolom petelina.

Med francosko revolucijo naj bi se Francozi kot narod poistovetili s simbolom galskega petelina, ki je postal simbol revolucije.

Galski petelin je tako skozi zgodovino večkrat bil simbol Francije in izražal francoski odpor oziroma lastnosti, kot so ponos, trma, pogum in plodnost. Še danes predstavlja idejo Francije in francoski narod, to pa je najbolj vidno pri športu.

Ob zavedanju in poznavanju naštetega sem, preden sem vzpostavila stik z današnjim portretirancem, imela rahle pomisleke. Kakšen bo moj sogovornik? Bo petelinast tudi v ostalih pomenih, ki označujejo petelina in ne le v naštetih pozitivnih? Kaj hitro so se pomisleki izkazali kot popolnoma neosnovani!

Že v dogovarjanju za srečanje sem spoznala, da gre za izjemno prijaznega, olikanega, visoko profesionalnega fanta. Galanten pristop in nasmeh na obrazu ter izjemna odprtost v pogovoru. Vse to ga krasi. Nič, res nič zvezdniškega oziroma tiste druge plati petelinastega, ki sem se je bala, ni v njem. Pravi, da je treba slavo znati nositi in si zaradi nje urediti življenje tako, da ta ni breme. Zanj je neka vrsta odgovornosti. Do zdaj še ni imel težav z njo; poudari pa, da se nima za zvezdnika ne on in ne ostali soigralci. Ta naziv si morda najbolj zaslužita Omeyer in Karabatič vendar tudi ta dva ostajata normalna.

William Accambray (levo) bo v Celju ostal do konca letošnje sezone. Foto: Dominik Pekeč/ŠD Šport

Moj sogovornik Willi ima na svoji Facebook strani naslovno fotografijo, na kateri je s petelinom. Kakopak! Saj je manj ali več stalni član najboljše in najtrofejnejše rokometne reprezentance na svetu. Z njo je dosegal vse kar se v reprezentančnem kolektivnem športu doseči da. Ponosen je na to.

Pravi, da kljub vsem zbranim dosežkom in uspehom, med njimi je seveda tudi najžlahtnejša olimpijska medalja, reprezentančne zgodbe še ni do konca spisal. Še si želi osvajati lovorike in biti med najboljšimi rokometnimi galskimi petelini. Trdo gara za izpolnitev svoje želje, ki mu jo je lansko sezono začasno preprečila poškodba.

Foto: Dominik Pekeč/ŠD Šport

30-letni William Accambray izhaja iz znane francoske športne družine. Vendar je v njej edini rokometaš. Že kot otrok ni rad veliko gledal televizije, rajši je bil zunaj s prijatelji. Šport ga niti ni kaj posebej zanimal. Ob neki priložnosti so ga prijatelji povabili na rokometni trening in to je bilo usodno. Bila je ljubezen na prvi pogled. Od malih nog mu je zvest. Nikoli ni niti poskušal trenirati kaj drugega niti ga ni zanimal kateri koli drugi šport.

Seveda pogleda kdaj kakšno nogometno tekmo, še rajši ragbi, rokomet pa je njegov center sveta. Francozi na splošno niso rokometna nacija. Seveda so zelo ponosni na vse izjemne dosežke rokometašev vendar ti niso dovolj, da bi lahko bil rokomet šport številka 1 v njegovi domovini.

Tudi nekega rokometnega domicila v Franciji ni mogoče določiti. Vsi profesionalni klubi manj ali več igrajo dober rokomet. Vsi klubi imajo svoje lastne podmladke. 4 ali 5 francoskih klubov pa ima rokometne šole kakršno imamo v Celju. Torej na najvišji možni ravni. V teh delujejo zelo sistematično in že od malih selekcij igralce navdajajo poleg klubskega tudi z nacionalnim nabojem in s pripravami na morebitno igranje za državni grb. Ker je konkurenčnost med številnimi mladimi igralci velika, se na ta način kalijo tisti pravi srčni, ki se dokončno izkažejo za primerne v selektorjevem izboru. Zato jim ni problem neboleče pomlajevati člansko reprezentanco. Poudarek na reprezentančnem nivoju igre je v povezanosti ekipe in timskega duha ter na zelo dobri telesni pripravljenosti. Predvsem pa je pri njih zelo pomembna hirearhija – odnos selektor-igralec. Dosegli so najvišjo možno raven vseh teh komponent. Morda je ravno to skrivnost njihovih konstantnih uspehov. Nasmehne se, ko ga pobaram kako pa je zdaj, ko mu je nekdanji dolgoletni soigralec Didier Dinar, selektor? Pravi, da nimata težav saj sta oba vrhunska športnika in profesionalca. V trenutku sta znala postaviti reči na svoje mesto ter vzpostaviti medsebojno spoštovanje, potrebno za uspešno delo.

 

Foto: Slavko Kolar

Ko spregovoriva o klubski karieri se mu na obrazu izriše tisti topel izraz, ko razmišljaš o nečem kar ti je pustilo najlepše spomine. Montpellier. Tam je najdlje do zdaj igral. Se izoblikoval kot profesionalni športnik. Imel je odličnega trenerja, od katerega se je veliko naučil po športni in človeški plati. Tam je vrsto let igral z “balkansko mafijo” kot so se v šali poimenovali slovenski fantje. Lepe spomine ima na Kavtičnika, Gabra, Miho Žvižeja, Dolenca….zaradi njih je vzljubil čevapčiče in jih še danes zelo rad je. Ko so oni poslali drese za Nenadovo dobrodelno dražbo, je svojega reprezentančnega! poslal tudi on!

 

Tudi na ostale klube, še posebej na Pariz ima zelo lepe spomine, vendar ima Montpellier posebno mesto v njegovem srcu.

William Accambray je v celjsko ekipo prinesel veliko izkušenj. Foto: Andrej Feldin

 

 

Zdaj je v Celju. Pove, da o našem mestu in o klubu do prvih pogovorov, razen tega da je Celje v preteklosti bilo evropski prvak, ni vedel nič. Pozanimal se je pri Igorju Aniču, njegova odlična priporočila so tudi bila odločilen dejavnik za prihod v Celje.

Nad delom v klubu je očaran. Način strokovnega dela z igralci je izjemen, organizacija delovanja kluba pa vrhunsko urejena. Vsi, uprava, uslužbenci in soigralci so ga zelo lepo sprejeli, za kar je hvaležen.

Foto: Andrej Feldin

Povem mu, da me fascinira njegov pristop do soigralcev. Enakovreden odnos ima tako do najmlajših kot do tistih izkušenih. V ekipo se je vključil kot, da skupaj igrajo že nekaj sezon, njegovo timsko igranje in zalaganje pa navduši vse v dvorani. Že v prvem mesecu igranja je postal popolnoma naš Vili. Pravi, da je njegova želja dati ekipi največ kar ji lahko da. Želi pomagati z vsem svojim znanjem in izkušnjami. Celjska ekipa je odlično sestavljena. Zmožna je velikih, tudi največjih stvari. Le verjeti mora vase in nadaljevati z zmagovalno miselnostjo in trdim pristopom k vsaki tekmi posebej. Rad je del te ekipe in dal bo vse od sebe zanjo in njene cilje.

Vprašam ga o nedeljski tekmi. Prihaja Nantes. Prijazno se nasmeji moji angleški izgovorjavi imena tega kluba. Ter me nauči kako naj pravilno izgovarjam. In ob smehu a resno nadaljuje, da je Nantes močan in hud nasprotnik z nekaterimi izjemnimi posamezniki vendar spet poudari, da Celje lahko premaga njih, lahko premaga vsakogar in še vedno lahko marsikaj doseže. S pravilnim pristopom.

William Accambray je v NLB ligi debitiral na tekmi proti Trimu. Foto: Slavko Kolar

Navdušen je nad Florijani in fascinirala ga je atmosfera polnega Zlatoroga. Užitek je igrati v takem vzdušju. Publika da njemu in celi ekipi še dodaten veter v hrbet.

Všeč mu je mesto Celje. Pravi, da so ljudje prijazni in se mu povsod prijazno nasmehnejo. V prostem času, kolikor ga le ima, si je uspel ogledati Stari grad, Celjsko kočo, Šmartinsko jezero in enkrat je obiskal Ljubljano.

Pravi, da zelo rad je v Piceriji Picikato ter v gostilni Amerika. Žal mu je, da je konec lepega vremena. Rad igra golf.

Predvsem je osredotočen na svoje delo. Tudi v Celju želi pustiti svoj maksimum in želi s Celjem doseči največ kar se da. Vsaka tekma mu je velik izziv saj je ugotovil, da je v državnem prvenstvu za vse nasprotnike tekma s Celjem – derbi.

Prijetno me je presenetil ta galski petelin. Krasijo ga čisto vse pozitivne odlike tega francoskega simbola in še kakšna več!

Ko sem po pogovoru odhajala domov, sem ugotovila, da v Play cafe-ju, kjer sva se pogovarjala, nisva uspela naročiti niti kave. Pogovor je minil kot bi mignil. Na trening pa vedno prihaja pravočasno, da se nanj pripravi.

Ali ste vedeli, da naš Vili v vsej zbirki klubskih in reprezentančnih medalj in trofej nima samo še ene: ni še osvojil naslova klubskega evropskega prvaka…..

Zapisala: Dragana Jusupović

Prispevek objavljen v petek, 30.12.2018 na Rokomet.

Click to comment

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Advertisement

More in INTERVJU