Pred nekaj manj kot dvema tednoma je slovenska rokometna legenda, Uroš Zorman, končal svojo bogato igralsko rokometno kariero.

Po vrnitvi v domovino, smo ga ujeli ter mu zastavili vprašanja, ki si sledijo od začetka igralske kariere, pa do zadnjih trenutkov.

Zorman bo sicer odslej opravljal vlogo pomočnika trenerja pri poljskih Kielcah.

Kako se je začela vaša rokometna kariera?

Glede na to, da sem pred rokometom treniral že kar nekaj športov, me je učitelj telovadbe na OŠ Karla Destovnika Kajuha, Tine Svetič, povabil v krožek rokometa. Nato me je še povabil v klub, k Slovanu. Ker sem bil doma iz Štepanjskega naselja, mi je bila dvorana na Kodeljevem zelo blizu.

Kdo so bili vaši prvi trenerji?

Čisto na začetku me je vodil Boštjan Makovec, s katerim sem kasneje tudi igral na Prulah. Nato je bil Robert Beguš, kasneje še Bojan Čotar itd.

Pri katerih letih ste debitirali v članskem moštvu Prul ter, kdaj ste prvič zaigrali v evropskem tekmovanju?

V članskem moštvu sem sprva debitiral na Slovanu, kasneje pa prestopil v Prule. Debitiral pa sem pri 16. oz. 17. letih.

S katerimi klubi se bi zdaj po vašem mnenju v Evropi lahko primerjale Prule, če je to zaradi drugačnih razmer sploh možno določiti?

Težko je to komentirati v današnjem času. Prule so bile sicer v tistem času zelo primerljive z evropskimi ekipami, nenazadnje smo to dokazali tudi z uvrstitvijo v polfinale EHF Lige prvakov.

Kako ste doživeli takratno situacijo pri Prulah, ko je klub odšel ravno v stečaj?

Takrat so bili zelo težki trenutki in težka situacija. Glede na to, da sem bil Ljubljančan, mi ni bilo ravno lahko, saj je še en ljubljanski klub poniknil oz. propadel. Jedro ekipe je tudi odšlo. Tista zadnja pokalna tekma v Škofji Loki je bila kar čustveno slovo in čustven spomin.

Kakšen odnos pa imate zdaj z osebami, ki so bile takrat na Prulah (npr. s takratnim predsednikom Rudijem Bricom)?

Razen igralcev nimam velikih stikov z ostalimi. Od tiste ekipe je pokojni le direktor kluba, Slavko Čargo.

Nato je vaš prvi klub propadel, tako da je sledil odhod k španskemu Ademar Leonu. Kako ste se takrat počutili v Španiji?

Takrat sem odšel za tiste razmere pri zelo mladih letih v tujino. Vsekakor je težko oditi od doma. Vendar so socialna omrežja tako razvita, da lahko vsakodnevno komuniciraš z družino ipd. V Španiji pa sem se zelo dobro počutil.

Le ena sezona je manjkala, da ste se znova vrnili v domovino, k Celju Pivovarni Laško. Kakšno vlogo ste imeli takrat v ekipi ter, kakšen je bil občutek ob osvojitvi naslova evropskega prvaka?

Glede na to, da sem v Leonu preživel le pol leta, sem moral enostavno oditi, saj morajo mladi igralci veliko igrati. Takrat je prišla ponudba iz Celja, ki pa je nikakor nisi mogel zavrniti. Kaj naj rečem, fenomenalni občutki!

Kako močna je bila takrat prva slovenska rokometna liga. Je bilo po vašem mnenju več vloženega denarja, kot pa zdaj?

Predvsem gospodarske razmere so bile takrat drugačne, kot pa zdaj. Med drugim so bile tudi boljše razmere za šport, hkrati pa tudi za več denarja v rokometu. Sigurno je bilo več denarja. Bile pa so tudi zelo težke in izjemno kvalitetne tekme v Sloveniji.

Poleg tega ste leta 2004 s slovensko reprezentanco prav na domačih tleh osvojili naslov evropskega podprvaka. Je Slovenija takrat naredila presenečenje ali je bil takšen rezultat pričakovan?

Vedeli smo, da imamo dobro ekipo. Vedno smo strmeli k najvišjim ciljem. Začutili smo priložnost in jo nato tudi izkoristili. Škoda je tistega poraza v finalu proti Nemčiji, ker nismo imeli več moči oz. znanja, da bi to tekmo odigrali, tako kot celotno prvenstvo. Vseeno mislim, da je naslov evropskega podprvaka tudi izjemna uvrstitev, kar smo jo tudi pričakovali.

Po sezoni 2005/2006 ste odšli znova v Španijo k Ciudad Realu. Kako je prišlo do prestopa? Zakaj ste se odločili prav za ta klub?

Mislim, da sem imel v Celju pogodbo še za eno leto. Ciudad Real je ponudil odškodnino, odločil pa sem se zato, ker je  bil v tistem času zagotovo najboljši klub  v Evropi in posledično tudi na svetu. Mislim, da sem naredil pravo potezo in ne smem obžalovati, čeprav je bilo v Celju tudi zelo lepo. Hkrati sem naredil tudi stopničko višje.

A prestop k Ciudad Realu se je kar precej izplačal, saj ste skupno osvojili kar 11 lovorik. Ali Bi lahko to sezono ocenili za najuspešnejšo v karieri?

V Ciudad Realu sem igral tri leta. Mislim, da je bila to druga sezona, kjer smo osvojili zares čisto vse, kar se je dalo. Od EHF Lige prvakov, naslova španskega prvaka, pokalnega prvaka, kraljevega pokala itd. Po rezultatskem smislu pa je bila ta sezona zagotovo najuspešnejša v moji karieri.

Vendar je tudi Ciudad Real kasneje propadel. Po sezoni 2008/2009 pa ste znova odšli v Celje, ki naj bi imel takrat načrt sestaviti povsem slovensko ekipo. Kakšna ideja sem vam je to zdela? Kaj vas je prepričalo za ponoven povratek v Slovenijo?

V tistem trenutku sem imel veljavno pogodbo s Ciudad Realom še dve sezoni. Enostavno je bila tudi žena še drugič noseča. Želel sem si priti domov. Takrat je sledila tudi ena mamljiva ponudba iz Celja. Imeli so neke velike načrte, da v ekipo pripeljejo vse slovenske vrhunske rokometaše. V tistem trenutku jim je to uspelo. Cilj je bil, da se sestavi ekipa, ki bi lahko konkurirala evropskim velikanom, ampak sem ostal le malce več kot sezono. Težave so bile tudi s financami, tako da je bilo potrebno razpustiti ekipo. Enostavno tudi tega ne obžalujem.

A prav previsoki načrti so klub pripeljali do velikih dolgov. Takrat so večkratni državni prvaki dolgovali denar veliko igralcem, med drugim tudi vam. Kakšna je bila takratna situacija v Celju?

V tistem trenutku so pač prišli dolgovi. Sprva sem imel nekaj zamer, a smo vse brez težav rešili preko sodišča. Tudi danes smo ostali prijatelji, iz moje strani pa zdaj ni več nobenih zamer.

Kasneje je znova sledil odhod na tuje, tokrat na Poljsko v Kielce. Zakaj ste se odločili prav za večkratne poljske prvake?

Tudi tam se je na začetku šele gradila ekipa. Predstavili so mi en velik načrt. To pomeni, da imajo cilj narediti en vrhunski evropski klub. Da bi poizkušali naskakovati EHF Ligo prvakov, kar se mi je takrat zdel tudi realen cilj. Po pogovoru s predsednikom se mi zdi, da sem naredil še eno pravilno odločitev. Glede na to, da sem še danes tam, je bila zelo pravilna odločitev.

A Kielce so se iz leto v leto izboljšale ter si ustoličile ime v evropskem klubskem rokometu. V sezoni 2015/2016 ste osvojili tudi naslov evropskega prvaka. Kakšni so bili občutki, ko ste po nekaj letih spet pokorili celo Evropo?

Naslov evropskega klubskega prvaka sem nazadnje osvojil v sezoni 2008/2009. Sprva sem mislil, da bom že prej zaključil kariero, a vseeno so bili to fenomenalni občutki. Enostavno sem brez besed.

V mesecu januarju 2014 je na trenerski stolček prišel Talant Dujšebajev – zagotovo eden izmed najboljših rokometnih trenerjev na svetu, če ne morda celo najboljši. Kakšen občutek je igrati in trenirati pod njegovim vodstvom?

Jaz sem imel v svoji karieri veliko srečo, da sem ves čas treniral. Med njimi je bil tudi Talant Dujšebajev. Ogromno me je naučil.

Nam bi lahko zaupali, kaj se je pravzaprav zgodilo ob koncu vaše reprezentančne kariere, ko so nekateri mediji označili celo za manjši spor med vami in Veselinom Vujovićem.

Sicer ni bilo nekega večjega spora. Vse je bilo to normalno ter odšlo po naravni poti, da se končuje reprezentančna ali klubska kariera. Zmotila me je le njegova izjava ter nekaj SMS-ov, ampak smo tudi to rešili. Hkrati pa ni bilo kasneje nobenih zamer.

Sedaj ste od začetka prejšnjega tedna v rokometnem pokoju. Kaj trenutno počnete v teh nekaj dnevih, ko ste se vrnili iz Slovenije?

Večinoma moram delati takšne stvari, kot so intervjuji ipd. V bistvu nisem imel veliko časa za družino, saj imam kar nekaj opravkov. Hkrati pa bi bilo 48 ur premalo za en dan zame.

Kako zahtevno delo pa vas čaka od prihodnje sezone, ko boste opravljali vlogo pomočnika trenerja pri Kielcah?

Uffff… Če sem iskren, še ne vem, kakšno delo me čaka naslednjo sezono, saj se nismo veliko pogovarjali o tem. Zdaj je čas za počitek in odmor. Do začetka priprav moram prestaviti mišljenje z igralske kariere na trenersko kariero. Sicer pa bo še prišel čas, ko bom malce več vedel o tej zadevi.

Kako bi lahko ocenili letošnjo sezono na Poljskem?

Zmeraj je lahko boljše, ampak mislim, da smo sezono igrali povprečno. Drugi del je bil za nas odličen, proti koncu pa smo padali. Predvsem tista domača četrtfinalna tekma EHF Lige prvakov proti PSG-ju nas je »zmrznila« in enostavno nismo našli več rešitve. Obvezo pa smo dopolnili z dvojno poljsko krono.

Ovacije Urošu Zormanu ob reprezentančnem slovesu:

Kateri klub si želite voditi v trenerski karieri? Je to morda Slovan Ljubljana, Celje Pivovarna Laško, Kiel, Barcelono, ali kaj drugega?

Sprva moram razmišljati, kot da sem v trenerski karieri. Upam, da bom kdaj tudi prvi trener. Jaz bom dal vse od sebe. Kam me bo to prineslo, bomo še videli. Sigurno pa je Slovan le en poseben klub. To je moj, domači klub. Celje Pivovarna Laško  pa mi je med drugim tudi ogromno dal v svojem življenju. Oba sta v mojem srcu, na posebnem mestu. V tujini pa si seveda želim voditi en vrhunski evropski klub.

Kdo je po vašem mnenju vaš naslednik? Je to morda Domen Makuc ali pa Tilen Kosi?

Mislim, da je več mojih naslednikov. Vendar neki mlajši igralci bodo morali pojesti še nekaj »žgančkov«, da bodo prišli do želenega cilja.

Kje ste se v celotni rokometni karieri počutili najbolje?

Če bi vse nekako globalno povezal, sem se sigurno najbolje počutil v Celju.

Ali sta vajina sinova Maks in Jakob tudi navdušena za rokomet?

Maks je zagotovo v rokometu, Jakob pa malo manj. Kot sem že večkrat dejal, na otroke ne smemo izvajati nobenega pritiska, da nujno morajo nekaj trenirati. Če sama želita, bosta to trenirala oz. kar hočeta. Moja naloga je le, da jima svetujem ter pomagam.

Kaj ste počeli v mlajših letih?

To je zdaj že neka navada, da počnemo eno stvar – igranje računalniških igric ali Play Stationa. Ko smo bili mlajši, smo večinoma to igrali, ali si pogledali kakšen dober film.

Kdo vas je sploh navdušil za rokomet?

Kot sem že prej rekel, je bil glavni pobudnik k igranju nogometa profesor telovadbe Tine Svetič.

Za konec, kako bi se lahko predstavili kot bralcem rokometnega portala ŠD Šport?

Sem Uroš Zorman, nekdanji igralec rokometa.

 

 

 

 

Zanimive rokometne vsebine tudi na blogu Rokometastično – Lojze Grčman:

FACEBOOK STRAN:

https://www.facebook.com/LGrcman/

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•