Kako se je začela vaša rokometna kariera?
Kariera se je začela na podlagi tega, da bi sprva treniral kaj drugega, ker pa so bili tudi oba starša in brat vključeni v rokomet, pa sem se zato leta 2002 odločil za rokomet. Kasneje sem s starejšo generacijo pod okriljem Branka Tamšeta rokometno kariero.
Kdo vas je navdušil za rokomet?
Kot sem že prej omenil, sem velikokrat hodil na rokometne tekme svojega starejšega brata. Mama je bila trenerka ženske ekipe, tako da sem veliko časa preživel v tem okolju, sicer večinoma v rdeči dvorani. Bil sem tudi dostikrat na treningih zraven, obenem pa sem spremljal svojega brata Petra Marušiča.
Kateri so bili vaši prvi trenerji v rokometni karieri?
Prvi trener je bil pri Gorenju Branko Tamše. Nato se je pričelo tudi nekaj zamenjav, kjer so bili moji trenerji še Tomaž Juršič, Iztok Rozman, to pa je bilo to, kar je bilo v Velenju.
Tine Msrušič (desno) v mlajših kategorijah kot rokometaš Gorenja Velenja. Foto: osebni arhiv
Ali ste z Gorenjem dosegali kakšne vidne uspehe?
V mlajših kategorijah smo dosegli kar nekaj uspehov. Igral sem za letnik 1993 ter letnik 1994. Pri starejšem letniku smo si s Celjem vsako leto izmenjavali državni naslov. Z letnikom 94 pa smo se kot mlajši dečki A in kadeti uvrstili med najboljše štiri ekipe v Sloveniji.
Kolikokrat ste bili prisotni v mlajših reprezentančnih selekcijah?
Mislim, da sem bil v reprezentanci od samega začetka. Največji uspeh pa smo z reprezentanco dosegli kot kadeti, ko smo bili na evropskem prvenstvu v Avstriji 5.
S katerimi soigralci ste bili v ekipi nosilci igre, saj ste prav vi pri mlajših kategorijah vsako sezono dosegli po več kot 100 zadetkov?
V mlajših selekcijah nas je bilo zelo malo, tako da sva ekipo krojila jaz in Rok Ovniček, ostali pa so takrat večinoma nehali trenirati rokomet.
V sezoni 2012/2013 ste kot mladinec debitirali za člansko moštvo. Nam bi lahko opisali, kakšni so bili tisti začetki v članski ekipi Gorenja Velenja?
Začetki v članskem moštvu so bili zelo kratki, saj sem zaigral le takrat, ko je bil trener ekipe Branko Tamše. Drugače pa je bilo zelo zanimivo igrati takrat z igralci, ki so zdaj uspeli v rokometu in so nekateri tudi člani slovenske rokometne reprezentance.
Ali ste imeli v mlajših selekcijah kakšno ponudbo za prestop ali posojo?
V bistvu nisem imel nobene ponudbe v mlajših kategorijah. Kot mladinec sem imel eno ponudbo in sem jo sprejel od Gorišnice, kjer smo se dogovorili za posojo. Hotel sem izkusiti, kako je igrati v malce boljši ligi, poleg mladinskega prvenstva. Kar se tiče takratne sezone je bila zelo dobra, pridobil pa sem tudi nekaj gromozanskih izkušenj.
Kot ste že omenili je nato prišlo do prihoda v Gorišnico, kako pa se je sploh vse odvijalo o posoji?
Na začetku so me kontaktirali iz kluba ter mi ponudili, da bi igral v prvi postavi članskega moštva Gorišnice. Že v preteklosti je tam igral moj brat in nekako smo našli nek skupen jezik, veliko igralcev sem tam že poznal, tako da je bila odločitev zelo lahka.
Nato ste prihodnjo sezono odšli znova na posojo, vendar k takratnemu prvoligašu SVIŠ-u. Kdo vas je takrat kontaktiral?
Pred začetkom sezone 2014/2015 sem imel le ponudbo iz SVIŠ-a. Imel sem željo, da se poizkusim še v 1. DRL. Dobil sem se z Marjanom Potokarjem, ki sva se nato vse lepo dogovorila.
Kakšni so bili občutki, ko ste na začetku sezone 2014/2015 odigrali tekmo slovenskega superpokala proti Celju?
Zanimiv občutek. Ta tekma je bila še ena dodatna izkušnja. Prisotno je bilo tudi nekaj treme, konec koncev pa smo se takrat pokazali v zelo dobri luči proti Celju, tako da smo bili po koncu tekme zelo zadovoljni s tem, kar smo pokazali.
Naslednjo sezono ste se od SVIŠ-a poslovili verjetno zaradi izpada v 1.B DRL in odšli na Kodeljevo k Slovanu. Zakaj ste se odločili za odhod v prestolnico?
Takrat sem imel le ponudbo Slovana. Takrat me je za odhod na Kodeljevo najbolj premamilo to, da je bil Slovan v prvi ligi in sem na podlagi tega tudi odšel v Ljubljano. Pred prihodom me je kontaktiral takratni trener Boštjan Ficko, sicer po koncu prvega dela s SVIŠ-em, ampak takrat ni bilo še nič dorečeno, kaj se bo zgodilo v prihodnji sezoni. Po koncu te sezone pa smo se vendarle dogovorili in sem zato vendarle odšel v Slovan.
Kakšno razočaranje je vladalo takrat, ko ste s Slovanom izpadli iz prve lige?
Takrat je sicer vladalo razočaranje v taboru Slovana. Imeli smo mlado ekipo, med sezono so nas zapustili tudi nekateri ključni igralci, obenem pa je bilo nekaj finančnih težav, zato je bilo kar pričakovano, da smo izpadli iz prve lige.
Naslednjo sezono ste torej začenjali v 1.B DRL, kako pa ste sploh štartali priprave in celoten začetek na prvenstvo?
Sezona 2016/2017 se je začela z odmevnim prihodom novega trenerja Bojana Čotarja. S Čotarjem smo opravili še nekaj pogovorov. V klub sta prišli dve okrepitvi – Dušan Fidel in Luka Denič, ogrodje ekipe, na čelu s Timom Bogdaničem Jenkom pa je večinoma ostalo enako. Primaren cilj je bil, da se z ekipo čim hitreje vrnemo v 1. A ligo, kar nam je na koncu tudi uspelo.
Ali ste kljub izpadu iz 1.A lige, na Kodeljevem ostali zato, ker je imel klub nekoliko višje ambicije?
Seveda sem na Kodeljevem ostal zato, ker je imel klub nekoliko višje ambicije, obenem pa se je stabiliziral. Finance so se počasi uredile. Najpomembneje pa je bilo, da se je ekipa sestavila in, da je bil cilj kluba, da se čimprej uvrstimo v 1.A ligo.
Tine Marušič navdušuje v letošnji sezoni v dresu LL Grosist Slovana. Foto: RD LL Grosist Slovan
Sezono 2017/2018 pa ste začeli popolnoma na novo. Prišel je novi predsednik kluba, nov sponzor (LL Grosist) ter nekaj novih okrepitev. S kakšnimi cilji ste začeli sezono?
Dobili smo nove sponzorje, tako kot sem že prej omenil se je klub stabiliziral. Uvrstili smo se v prvo ligo, kar je bil primaren cilj. Zato je tudi ogrodje ekipe ostalo isto. Pridobili smo še Roberta Sankoviča ter Domna Novaka. To so razlogi, da ni bilo namena oditi, ponudbe pa tudi nisem imel.
Kakšni občutki so bili, ko je novi trener LL Grosist Slovana postal Zoran Jovičič? Ali je menjava trenerja pozitivno vplivala v ekipi?
Takrat smo bili vsi v ekipi šokirani, da se je to zgodilo čez noč. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se navadili nanj in v nov način igre, ampak na koncu se je treba s tem sprijazniti, saj se to velikokrat dogaja v športu.
Ali vam to kaj pomaga, da od februarja igrate z bratom Petrom Marušičem?
Vedno sem si želel, da bi igral skupaj z bratom. Igrala sva že eden proti drugemu, zdaj pa so se želje uresničile, da sva v mesecu februarju postala soigralca. Vsekakor je zelo zanimivo in neka dodatna motivacija za v nadaljevanju sezone.
NLB ligo za obstanek ste začeli odlično, saj ste zdaj še vedno brez poraza. Kakšni pa so cilji v nadaljevanju sezone.
Do konca sezone so cilji jasni, da obstanemo v ligi. Se pravi, da gremo tekmo po tekmo in, da probamo izvleči, kar se da najbolje. Zdaj smo v NLB ligi za obstanek odigrali tri tekme. Žal nam je, da nismo uspeli na prvi tekmi premagati že skorajda dobljene tekme proti Jeruzalem Ormožu, ampak sedaj imamo Dobovo, vendar s tako igro proti Ormožu, Mariboru in Trebnjem smo pokazali, da lahko obstanemo v ligi.
Kakšne cilje imate v prihodnjih sezonah oz. do konca kariere?
Želim si poizkušati v tujini. Sicer si ne želim oditi drugam, vendar če bo prišla kakšna »prava« ponudba pa jo bom z veseljem sprejel.
