Danes minevata natanko 2 leti od uradnega imenovanja direktorske funkcije Janeza Gamsa v Gorenju Velenju. Nekdanji ljubljenec velenjskih navijačev, danes snovalec kadrovske politike ter pridobivanja finančnih sredstev v težkih časih, je bil pred tem v klubu kot športni direktor, zdaj popolnoma bdi na delovanjem kluba.
Ime Janez Gams je dodobra poznano v slovenskem rokometu. Igralsko pot je začel v rodnem Slovenj Gradcu. Bil je dolga leta tamkajšnjega Preventa, s slednjim nastopal celo v evropskih tekmovanjih, v sezoni 2010/2011 pa se podal k novim izzivom naproti. V svoje vrste ga je zvabilo ambiciozno Gorenje Velenje, z mamljivim naskokom na naslov državnega prvaka. V Velenju je ostal kar 7 let, nato pa se za nekaj časa podal še v Avstrijo, kjer je pri Ferlachu pod taktirko Ivana Vajdla končal uspešno igralsko kariero.
Leto 2018 je bilo zanj prelomno. Podal se je v direktorske vode, in sicer aprila prevzel mesto športnega direktorja kluba. Pol leta kasneje se je prelevil v funkcijo uradnega klubskega direktorja, z namenom, da skrbi za kadrovanje ter finance. Ni dvoma, da sta za njim dve pestri leti delovanja v velenjskem prvoligašu, s številnimi vzponi ter padci.
Skok v 2018: Prihod in krčenje proračuna
Matej Avanzo se je poslovil ob koncu leta 2017, nato ga je za nekaj mesecev nadomestil Rok Bizjak, zdaj pa so bili v klubu odločeni, da funkcijo za dolgoročno obdobje namenijo Janezu Gamsu.
Diplomiranega pravnika je čakala izjemno težko naloga, saj so se finančni stroški z novo sezono skrčili na minimum. Odšla je kopica igralcev, prišla pa kar deseterica novincev. V klubu so se odločili več priložnosti ponuditi domačim fantom, predvsem talentirani generaciji letnik 2000.
Sezona se je, kljub uvodni hladni prhi v Ormožu, končala z odličnimi rezultati. Pika na i je bilo slavje v novomeški dvorani Marof in pokalna lovorika. V polfinalu so velenjske ose po več letih ugnale celjske rokometaše, v finalu pa potrdile vlogo favorita na igrišču in preko Krkašev slavile lovoriko po dolgih letih.
2019/2020: Ose potegnile najkrajšo
Lanska sezona se je izkazala za zelo nenavadno. Pred pričetkom prvoligaškega plesa je bilo pričakovati velenjsko tiho grožnjo aktualnim prvakom iz Celja. Vsestranski in bojeviti Janez Gams je sestavil precej kakovostno zasedbo, ki bi s kančkom športne sreče lahko konkurirala Pivovarjem.
Ob slabem uvodu v Ligo NLB so se pričele pojavljati govorice o morebitni zamenjavi trenerja, z uvrstitvijo moštva v skupinski delo EHF pokala pa je Zoran Jovičič dobil veliko mero zaupanje v vodstvu kluba.
Konec sezone je bil precej grenak za velenjske rokometaše. Predčasno jo je namreč zaključila epidemija koronavirusa. Velenjčani so v eni izmed zadnjih tekem pred marčevsko epidemijo klonili na gostovanje pri trebanjskemu Trimu in tako s tretjega nazadovali na četrto mesto, tik pred koncem sezone. Prvoligaši so skupno izglasovali za zaključek prvenstva, velenjski zasedbi pa se je po spodrsljaju v Trebnjem precej kolcalo.
Korona obdobje prinaša novo realnost
Kljub je letošnjo sezono znova primoral krčiti stroške, še posebej zaradi manjšanja števila sponzorskih pogodb ter obetajočega nižanja vložka generalnega pokrovitelja Gorenja. Priložnost je dobilo ogromno novih, potencialnih fantov.
Ekipo je po dobrem začetku prvenstva doletela karantena, zaradi skupno štirih primerov s koronavirusom, reprezentančni premor pa bo prišel še kako prav za regeneracijo ter pripravo na nadaljevanje sezone. Velenjčani namreč lahko ponovno mešajo štrene številnim tekmecem (Celje PL, Trimo Trebnje, Riko Ribnica).
Brez Gorenja ni “pravega” slovenskega rokometa
V preteklosti so poleg Celja, ki velja za slovensko rokometno institucijo, prvoligaški vrh krojili tudi koprski Cimos, kozinski Gold Club, ljubljanske Prule, pa tudi slovenjgraški Prevent. Težko si predstavljamo slovensko prvenstvo brez velenjskega kluba, ki je pustil ogromen pečat v zgodovini. Klub z zgodovino in tradicijo. Črno rumeno kot eno!
