Uroš Zorman končuje bogato rokometno kariero

Nekdanji slovenski reprezentant Uroš Zorman bo v prihodnje postal tudi nekdanji rokometaš. 36-letnik je dejal, da bo v prihodnje deloval kot trener.

»Enkrat je treba začeti. Najbolje zdaj, ko imam veliko srečo, da lahko takoj presedlam iz igralske v trenersko kariero in to pri velikem klubu, kot so Kielce,« je izjavil Zorman, ki bo odslej opravljal vlogo pomočnika trenerja v poljskih Kielcah.

Glavni trener aktualnih poljskih prvakov Kielc, Talant Dujšebajev, se z nekdanjim organizatorjem igre pozna že iz igralskih časov pri Ciudad Realu.

»Če povem po pravici, nimam pojma, kako bo delovalo. Kot razmišljam, pa je vloga pomočnika v narekovajih podobna vlogi kapetana, neka vez med stroko in igralci. Ne bo se mi treba takoj distancirati od ekipe, biti takoj palica, veliki šef. Mislim, da je bo to lep, mehak prehod.«

Nekdanji slovenski rokometni reprezentant bo v prihodnji sezoni postal nadrejeni Deanu Bombaču ter Blažu Jancu. Na poziciji srednjega zunanjega ga bo pri Kielcah zamenjal hrvaški reprezentant Luka Cindrić, ki je nazadnje branil barve skopskega Vardarja.

Zorman nikoli ni bil znan po skromnosti, a njegove trenerske ambicije segajo vse do selektorja slovenske rokometne reprezentance, v kateri je pustil izjemen pečat.

Domen Makuc naslednik Zormana?

V Sloveniji bi lahko za naslednika Uroša Zormana omenili Domna Makuca, 17-letnega čudežnega dečka, ki pridno nabira izkušnje v članskem moštvu Celja Pivovarne Laško.

»Slovenija slovi kot dežela izvrstnih srednjih ‘bekov’, vsi nam jih zavidajo. Eni so že vrhunski, drugi imajo potencial za to. Če ste že omenili Makuca, ki je ta čas najbolj vroč, lahko rečem, da ga že kar dolgo poznam, saj je bil že na mojem kampu v Savudriji. Zelo je še mlad, če ga ne bodo zavedli menedžerji, novinarji in mu slava ne bo stopila v glavo, je zanj meja samo nebo. Novejša generacija je obremenjena z družbenimi omrežji, več pasti preži na mlade igralce, kar je zelo nevarno. Fant mora ostati trdno na tleh in garati še naprej.«

Sedaj pa še nekaj zahvale ostalim… »Zahvalil bi se staršem, ki so me vzgojili v pokončnega človeka. Nikdar nisem bil dvoličnež in vedno sem vztrajal na svoji poti. Imel sem veliko vzponov in padcev. Pri slednjih sem se vedno lahko naslonil na starša, sestro, potem seveda na ženo in svoje tri otroke. Ko si na vrhu, ti prijateljev pač ni treba iskati, ko si na dnu, pa jih ostane le malo. To naj bo sporočilo tudi za vse rodove, ki prihajajo za mano. Ni važno, kaj si dosegel, pomembno je, kaj si se naučil in kaj si pustil za sabo. Šele po koncu kariere spoznaš, kako uspešen si zares bil.«